Do prvega soočenja Iva Sanaderja s hrvaškim tožilstvom, ko je, tako se sliši iz Remetinca, zavrnil kakršnokoli krivdo, je dobrih 24 ur, ko nas sprejme v svoji odvetniški pisarni v središču Zagreba, blizu sedeža zagrebškega
HDZja, ki že lep čas ni njena stranka. "Živa priča sem," se zasmeje. Vesna Škare Ožbolt ima za seboj skoraj dvajset let v vrhu hrvaške politike. Vse pozna, vse ve.
Bivši premier v priporu, to ni kakšna reklama za Hrvaško.
"Ni. Ampak poglejte na primer Italijo. De Michelisa so iz diskoteke odpeljali v zapor. Takrat je bil to zame popoln šok, ampak takšna je realnost."
Država kot samopostrežna brez blagajne, v to je bila spremenjena država pod Sanaderjem, je povzel nekdo.
"Natančno tako je razumel Hrvaško in svoj položaj. Prvi mandat je začel delovno, potem pa so se malo pred mojo zamenjavo leta 2006 začeli njegovi problematični ukazi. V drugem premierskem mandatu je to kulminiralo. Prodaja Plive na primer. Na dan državnosti je predsednik vlade šel v Verono. Kateri predsednik vlade pa gre na dan državnosti v Verono poslušat opero? Na takšen dan je voditelj s svojim narodom."
Ampak, pravijo preiskovalci, biznis je klical?
"Verjetno so takrat sklepali dogovore o provizijah. Težko rečem, nič še ni dokazano, a govorilo se je, da je šlo za to."
Hrvaška obožuje telenovele.
"Ja."
Pravijo, da je zdaj dobila domačo, sočno domačo. S Sanaderjevo vrnitvijo. V policijskem spremstvu direktno v pripor.
"Ivo Sanader je v politiko vstopil okrog leta 1992, 1993."
In nekaj časa je bil med najožjimi sodelavci prvega hrvaškega predsednika.
"Ja, zahvaljujoč meni." (Smeh.)
No, pa začniva tu. To morate razložiti.
"V politiko je prišel kot potencial iz Splita. Prišel je v Zagreb, postal je minister za znanost. Zelo kratek čas je bil minister, ker so se zgodili majhni ... To so bili začetki sličic, ki jih danes vidimo. Povedala vam bom anekdoto, detajl. Nekega dne me je Franjo Tuđman vprašal, kdo je ta, ki živi v hotelu, kateri minister. Dobil je informacijo, da eden od njegovih ministrov živi v hotelu na račun države. V Intercontinentalu, takrat najboljšem zagrebškem hotelu! Predsednik je doživel živčni zlom. Zelo se je razjezil. Izvedeli smo, da gre za Sanaderja. Tuđman ga je takoj zamenjal. Nato je šel za namestnika ministra v ministrstvo za zunanje zadeve. Vsekakor je imel sijajne spretnosti, na terenu zunanje politike se je zelo dobro znašel. Govoril je jezike, bil je zelo prodoren, elokventen, znal je nastopati. Ko je za ministra prišel Mate Granić, mu je Sanader hotel na vsak način parirati in po svoje je to dosegel. Spoprijateljil se je z menoj, takrat sem bila v predsednikovem uradu, njegova svetovalka. Svetovalci so bili v tistem času močnejši od ministrov, to je bil polpredsedniški sistem. In vse bolj sem ga približevala predsedniku, tako da me je, ko je odšel Hrvoje Šarinić, Tuđman vprašal, kdo bi bil novi šef njegovega kabineta. Rekla sem mu, da je edina logična izbira Sanader, in se je strinjal. Toda Sanader se na tej funkciji, ki je zahtevala zelo veliko dela, sploh ni znašel. Izkoristil jo je za bolj ali manj privatne zadeve. Izdal je knjigo z akademikom Stamaćem, prevedli so jo v vse mogoče svetovne jezike. Predsednik Tuđman pa je od predstojnika svojega urada zahteval, da je njegov glavni operativec. Ni bil zadovoljen, zlasti še, ko je izvedel, da je bolan. In se je odločil Sanaderja zamenjati. Večkrat mi je znal oponesti, češ, kaj dela tisti vaš ... Šarinić se je nazadnje vrnil, Sanader je bil pa spet namestnik ministra."
Zakaj ste ga vi potiskali naprej?
"Imel je zelo veliko kvalitetnih prednosti. Saj to se je pokazalo, ko je prvič prišel za predsednika vlade. Zelo dobro je opravil posel približevanja Hrvaške Evropski uniji. Imel je neko komunikativnost, simpatičnost, to je izžareval. Če ne bi imel vseh negativnih strani, bi bil odličen predstavnik modernega politika na Hrvaškem. Toda negativne lastnosti so ga popolnoma prevzele, ugrabile so ves njegov potencial."
Kaj se je zgodilo?
"Najin osebni spor se je začel še v predsednikovem uradu, ko ga je Gloria (hrvaški ženski tednik, op. a.) obtožila, da pripada homoseksualnemu miljeju. Prepričan je bil, da sem jaz dala to informacijo, kar je bilo absolutno netočno. Sanader je imel veliko sovražnikov, oni so to plasirali. Ta dogodek mi je dal misliti, kakšen človek je. Popolnoma sem prekinila komunikacijo z njim. Sanader je odšel iz predsednikovega urada, potem pa izplaval na površje kot prvi človek HDZ."
Po Tuđmanovi smrti. Pričakovalo se je, da bo stranko očistil desnega radikalizma, nacionalizma.
"Ni je očistil, ni je očistil globinsko. Naredil je spreten obrat. Sebe je postavil v prvi plan, njegov obraz je bil proevropski, s tem pa tudi HDZjev. Priznam, dobro je delal. Toda ta njegova lastnost, da oblast izkorišča za svoje osebne potrebe, je bila premočna."
in vendar v startu ni kazalo, da bi bil iz takšnega testa.
"Moram priznati, da leta 2004 tega ni bilo. Sanader je bil koncentriran na preboj proti Evropi in uspevalo mu je. Kot ministrica za pravosodje sem zelo pospeševala reforme in bila sem zelo uspešna. Potem pa se je v 2005. spet začel najin spor. Bila sem preveč popularna, to ga je motilo. In nisem hotela opraviti nekih stvari, ki jih je zahteval. Če bi jih, bi bila v konfliktu interesov. Moje ministrstvo, pravosodno, je na drugi stopnji reševalo zahtevke za vračilo premoženja. Sanader je v Zagrebu živel v hiši s tremi stanovanji."
V veliki hiši v Kozarčevi, ki je še zmeraj naslov Sanaderjevih?
"Tam, ja. Dve stanovanji je odkupil. V tretjem pa je živela neka ženska. Mesto Zagreb jo je izselilo, nakar je Sanader njeno stanovanje pretvoril v telovadnico. Stanovanja preprosto ni bilo več. Toda leta 1997 je Hrvaška sprejela zakon o vračilu imovine in javili so se trije bratje, lastniki tega izginulega stanovanja. Mesto Zagreb je na prvi stopnji njihov zahtevek odbilo, ker stanovanja ni bilo več, izbrisali so ga. Toda pravica do lastništva je še vedno obstajala. Lastniki so se pritožili in zadeva je prišla k nam v ministrstvo. Kar sem izvedela, ko me je Sanader poklical neposredno pred eno od sej vlade in mi na štiri oči rekel, da gre za njegovo stanovanje in da naj to rešim. Nisem vedela, za kaj gre, zato sem obljubila, da bom pogledala. Ugotovila sem seveda, da imajo bratje pravico do stanovanja. Nakar me premier vpraša, ali sem rešila stvar. Povedala sem mu, kaj sem ugotovila, in ga vprašala, zakaj jim ne ponudi denarne odškodnine. Znorel je, rekel, da to ne pride v poštev in da bom, če zadeve ne znam rešiti, v podpis dobila papir z navodili."
In papir je prišel?
"Dobila sem ga! In disketo, da mi ne bi bilo treba nič prepisovati, samo podpisala bi." (Smeh.) Ko sem videla, da je vrag vzel šalo, sem vse shranila v sef in ga zaklenila. Prvič, ta primer sploh še ni bil na vrsti za reševanje. Pa tudi nekateri drugi ljudje v ministrstvu so smeli podpisovati dokumente in nisem jih hotela izpostavljati, da bi podpisali v premierjevo korist, jaz pa bi odgovarjala. Ko je Sanader izvedel, kaj sem naredila, se je zelo razjezil. Drugi najin spor je bil, ko nisem hotela imenovati sodnikov, ki jim je premier obljubil, da bodo predsedniki sodišč. Mislim, da je bila to kaplja čez rob. Ta njegova dvolična politika: dvorjenje skrajni desnici, zvezani z generalom Gotovino, obenem pa pospeševanje izročitev haaškemu sodišču. Preprosto nisem bila pripravljena igrati na dveh tirih.
Ko sem odbila imenovati sodnike, me je premier zamenjal. Ni imel poguma, da bi se dobil z menoj, sodelovanje sva zaključila po telefonu."
Ko je predlagal mahinacijo s hišo, je šlo po sistemu štiri oči?
"Ja, samo meni je to povedal, ni bilo prič."
Potem morajo imeti sorodne izkušnje vsi, ki so sedeli v Sanaderjevih vladah? Če je bil to sistem.
"Seveda. S to razliko, da so ga drugi poslušali, jaz pa ne. Zato sem odšla. In to na zelo okruten način. Pet dni je neka novinarka v Večernjem listu pisala, seveda po naročilu, plahte proti meni, kar je bil uvod v mojo zamenjavo. To je bila precej huda doba zame, ampak preživela sem. Vrnila sem se v sabor, odprla afero Brodosplit pa Sunčani Hvar, Kim ... Po naključju sem odprla afero ure."
Drage Sanaderjeve zapestne ure?
"Zgodilo se je slučajno. To je še ena anekdota. Med božičem in novim letom je izšla trojna številka nekega časopisa. Listam ga in pridem do velike reportaže o urah politikov. Vidim uro za 25 tisoč evrov pa eno za 30 tisoč. Toliko stane malo boljši avto, nekdo za to vsoto dela dve, tri leta. In začnem razmišljati, ali je zapestna ura imovina. Priznam, bolj za šalo in iz radovednosti sem v sabor, v odbor za preprečevanje navzkrižja interesov, poslala vprašanje, ali so ročne ure imovina. Prišel je odgovor, da so in da bi morale biti prijavljene. Sledil je kaos. Nenehno sem dobivala grožnje, nakar me je obiskal človek, ki je delal z menoj pri Tuđmanu, varoval je predsednika države. Svetoval mi je, naj se z družino umaknem, da se kaj ne zgodi. Rekel je, da je Sanader jezen name in da se mi bo nekaj zgodilo. In res sem imela vsako jutro, ko sem hotela peljati otroke v šolo, preluknjane gume na avtu. Potem smo se za kak mesec umaknili, odšli smo iz države.
Saj ne bi bilo nobene težave, če bi bil znan izvor tega bogastva. Toda poznam situacijo, vem, kdo je kdo in kakšne so njegove finančne zmožnosti. Spraševala sem se, od kod premierju vse to. Če je podarjeno, bi moralo biti prijavljeno. Če je kupljeno, s čim je kupljeno?"
Iz tega, kar visi nad bivšim predsednikom hrvaške vlade, in to so milijonske korupcijske uteži, izhaja, da je velika večina premoženja Sanaderjevih nelegalna. V nekaj življenjih normalen človek ne more nabrati toliko.
"Na žalost je Ivo Sanader svojo pozicijo razumel kot košaro, iz katere lahko jemlje."
Vaš protikorupcijski načrt je šel pa v predal?
"Boj proti politični korupciji sem postavila na prvo mesto."
In to vam ni bilo v pomoč.
"Ni. (Smeh.) Takrat sem se vrnila s sestanka pravosodnih in notranjih ministrov v Veliki Britaniji. Prišla sem s protikorupcijskim zakonom, oni mu pravijo robinhoodovski zakon: zaplemba premoženjske koristi, nastale s kaznivim dejanjem. To je bilo, mislim, aprila 2005. Zakon smo prilagodili hrvaškim razmeram in dala sem ga v javno razpravo. Sanader je dobil živčni zlom, češ da je šlo mimo njega. Ko sem zakon poslala v vlado, je končal v predalu. Premier mi je rekel, da se ne bo izvajal, ker je navadna neumnost. Ugovarjala sem, Velika Britanija je na ta način stopnjo organiziranega kriminala in korupcije zmanjšala za 30 odstotkov, druge države Evropske unije to zakonodajo prav tako uvajajo, tudi mi jo bomo morali. Odvrnil mi je, ali mislim, da so pri nas vsi lopovi, in kako prikazujem politike. Potem sem šla v akcijo s protikorupcijsko strategijo. In je bil spet živčni zlom. Sanader mi je očital, da znova fokusiram korupcijo na politike, to pa je nedopustno. In je protikorupcijsko strategijo umaknil. Ko me je zamenjal, sem se vrnila v sabor in te strategije dolgo ni bilo nikjer. Ko pa se je končno pojavila, je bila predelana moja verzija. Odnos do politične korupcije je s prvega mesta prioritet padel na predzadnje."
To predelano strategijo so prišli v sabor propagirat takratna šefa države in vlade pa glavni državni tožilec? Stipe Mesić, Ivo Sanader in Mladen Bajić?
"Tako je."
Politične korupcije pa za Sanaderja tako rekoč ni bilo?
"Ne. Čvrsto jo je negiral! Čeprav se je sam obnašal po pravilih politične korupcije. Deloval je, kakor da je najmočnejši, Hrvaška pa njegova privatna država. Mislim, da je izgubil stik z realnostjo. Ta funkcija, z vso svojo močjo in vplivom, ga je toliko začarala, da ni več razlikoval realnosti od silne moči, ki jo je imel. Mnogi so imeli Franja Tuđmana za absolutnega avtokrata na Hrvaškem. Res je bil krut, oster, nikomur ni dvoril, živa priča sem. Medijsko je bil antipatičen. Nikoli in nikdar pa ni sprejemal odločitev, ne da bi se bil prej posvetoval. Ko je šlo za kaj strateškega, je poklical vse in jih poslušal, potem pa se je odločil. Sanader pa je najprej sprejel odločitev, in če je bila dobra, je bilo samo nebo meja. Če je bila slaba, je bil pa takoj kriv kak minister. Sodelavci so se ga tako bali, da so tiho izpolnjevali vse njegove nakane. Nekoč sem ga primerjala z zakonskim parom Ceausescu. Mislila sta, da je vse njuno, da sta gospodarja življenja in usod in denarja. Tako se je začel obnašati Sanader. Prvotni trud, ki ga je kot predsednik vlade vložil v preboj v Evropsko unijo, mu je dajal dobro podlago in zaledje. V EU je deloval kot moderen proevropski politik, reformator, na Hrvaškem pa avtokratsko, kot tiran. Ljudje v HDZ so bili njegovi podložniki."
Ampak kako je mogoče, da vsi izklopijo možgane?
"Niso upali. Sanader je bil zelo močan. V rokah je imel obveščevalne službe, medije. Kadarkoli je lahko naročil članek proti komurkoli v državi. Veste, kaj je čez leto dni na televiziji izjavila novinarka, ki je, preden sem bila zamenjana, pet dni pisala proti meni? Lažje je bilo menjati ministrico za pravosodje kot pa najti kozarec marmelade v kuhinji! Ivo Sanader je medijske napade na politiko v glavnem usmerjal na svoje ministre. Premierja se je v medijih zmeraj opisovalo zelo lepo, nekateri ministri pa so bili večna tarča. Takoj ko bi se kdo le malo uprl, je že bil napaden. Na ta način je bivši premier kontroliral vse v državi."
Kako pa se je potem končalo s protikorupcijsko strategijo?
"Sprejeta je bila! Pri čemer niti opozicija v saboru ni opravila svojega dela posla. Bila je omrtvičena. Sanader je zelo spretno tudi opozicijo imel pod kontrolo. Tudi z njimi je komuniciral na štiri oči, pošiljal jim je esemese, z opozicijo se je srečeval na ekskluzivnih večerjah. Vse je poskušal impresionirati. Sindikalno sceno je tudi razbil. Vsi so mu jedli iz roke. Živel je zelo razkošno. Naročal je dom perignon, izbrane novinarje je vabil na večerje v najdražje restavracije, spal v izjemno dragih hotelih. Popolnoma neprimerno. Vladar brez omejitev."
Če je bila fronta proti politični korupciji zminimalizirana, kaj je potem prišlo na prvo mesto?
"Popolnoma nepomembne stvari."
Črni fond HDZja za slej ko prej zasebne premierjeve potrebe je zgolj eden od grehov. Nezakonito dobljeni denar naj bi se bilo na veliko trošilo.
"Sanader je v državi vzpostavil paralelni sistem. Tožilska preiskava bo dokončno pokazala, a po mojem določeni ljudje verjetno niso vedeli. Drugi pa so in preiskava jih bo ujela. Ali je Jadranka Kosor vedela? Poznam jo sto let, tako kot Sanaderja. Jadranka Kosor živi popolnoma asketsko, kot kakšen redovnik v samostanu. Zelo je skromna. Da bi se kakorkoli okoristila? Smešno! Ne verjamem. Nekateri pa so se verjetno."
Ali ni bivši premier o Kosorjevi rad govoril kot o zapisnikarici?
"Želel jo je ponižati."
Nakar jo je naredil za svojo naslednico v vladi in v stranki.
"Mislil je, da mu je najmanj nevarna. Potem pa je pokazala, da ni slepi izvrševalec, kot je mislil Sanader, računajoč, da se bo umaknil in nato vladal prek nje. Kosorjeva želi menjati stvari, in začela je, to ji je treba priznati. Dela. Dobro se je znašla. V roke je dobila strašno vroč kostanj. A njena velika prednost je, da je brezmejni deloholik. Delavnost plus asketstvo, to je njen obrambni mehanizem, tudi pred Sanaderjem."
Tega pa prejšnji premier ni imel v načrtu. Potem res ni najboljši strateg, kakor pravite?
"Sanader odlično nastopa, toda potrebuje stratega, da ga usmerja, potem njegova energija in samozavest učinkujeta. Če tega ni, je negotov in preplašen. To se vidi iz njegovih odločitev. Karkoli si je zamislil, vedno je najprej široko testiral, in če je naletelo na odpor, je odločitev umaknil, odgovornost pa preložil na koga v vladi. Najboljši primer je zakon o prepovedi kajenja. Reakcije so bile na Hrvaškem strašne in vse je bilo takoj umaknjeno, minister za zdravstvo pa zamenjan. To so malenkosti, a kažejo njegov način vladanja. Totalna napaka je bila, ko se je po tistem, ko je znenada odšel kot premier, odločil vrniti v politiko. Samomorilsko! Popolnoma nesmiselna poteza. Ni videl naprej."
Smo zdaj kaj bližje prepričljivemu odgovoru, zakaj je čez noč zapustil premierski položaj? Moral je?
"Mislim, da je to povezano z afero v Hypo banki. Nihče, ki toliko grabi in živi tako bahavo, politično in človeško, ne odide z oblasti, dokler ni zamenjan na volitvah."
Če bi bil mogel ...
"... bi vztrajal do konca. Njegov nagli odhod je bil odhod v paniki. Odšel je, ker je moral, ne zato, ker bi bil hotel. Nekoga je poslušal."
Ker načrt je bil drugačen?
"Načrt je bil, da kandidira za predsednika države, na Hrvaško vrne polpredsedniški sistem in vlada naprej."
Nedotakljiv?
"Tako je."
Ostali sva pri tem, koliko se je v vladi, ki jo je vodil, vedelo za njegovo privatiziranje politike.
"Veste, kako si predstavljam? Ko je prišel kdo k Sanaderju potožit, da ni več denarja, mu je odvrnil, naj ne skrbi, da bo že uredil. Tako si je gradil imidž močnega političnega frajerja. Tisti, ki je prišel povedat, da denarja ni več, pa se je umaknil. Ljudje okrog njega so se pretvarjali v zombije, Sanader pa je odločal o vsem. In nenehno je mislil na svoj imidž. Na potovanja nikdar ni vzel najožjih sodelavcev. Ni dvoma, da so bili več z njim nekateri njegovi ljudje kot pa Jadranka Kosor. Svoje prijatelje je posadil v avion in so leteli v New York."
Ko je bil v Zagrebu, je pa klical direktorje državnih firm na sestanke v vlado, in so ubogljivo naredili, kar je naročil?
"Vse je Sanader postavil! Niti ena odločitev ni bila sprejeta, ne da bi se ga bilo vprašalo, končna izbira je bila njegova. Ko pogledate strukturo izbranih, so vsi ali prijatelji bivšega premierja ali podporniki. Njegova opcija."
In večina teh ljudi je še zmeraj na položajih.
"Poglejte, Hrvaška je premajhna, da bi vse počistili."
So se pa nekateri, na primer šef Carine Mladen Barišić, ki naj bi bil bivšemu premierju nosil kovčke črnega denarja, pa Nevenka Jurak, direktorica FimiMedie, firme, prek katere naj bi bili molzli denar iz državnih podjetij za privatne potrebe, ko je bil Ivo Sanader priprt v Avstriji, spreobrnili v skesance in povedali, da so samo izvrševali njegove ukaze.
"Fimi-Media je najbolj zanimiv primer. Kupi denarja so šli, za velikim denarjem pa je najlažje zabrisati sledi, najlažje ga je najbolj netransparentno razdeliti. Po mojem Sanader težko obtoži kogarkoli, ko pa je sam dajal ukaze. Ali so jih drugi izpolnili, pa je stvar njihove vesti."
Sanaderjeva obramba je sporočila, da se ne misli nikomur maščevati, da ne bo na nikogar pokazal s prstom. Ampak seveda bo?
"Sanader zna narediti predstavo, dober scenarist je. Sedem mesecev je bil priprt v Salzburgu, ni želel, da se ga izroči Hrvaški, ker da ne bo imel pravičnega sojenja, višjemu sodišču se je pritožil na odločitev o izročitvi. Ko pa je videl, da bo sodišče pritožbo zavrglo, je zamenjal ploščo. Zahteval je, da ga vrnejo na Hrvaško. Izročen bi bil. A zdaj je videti, kot da se je namenoma vrnil. Nimam konkretnih dokazov in morda prehitro najavljam, a po mojem pričakuje, da bo s svojo izpovedjo pripomogel k detronizaciji HDZ ter prihodu nasprotne ekipe na oblast. Sebe pa prikazal kot žrtev HDZja in si izgovoril ugodnosti. Vendar pa je sodstvo v zadnjih desetih letih postalo zelo neodvisno, ne verjamem, da bi mu gledalo skozi prste. Sanader nima manevrskega prostora. Vrnili so ga na Hrvaško, mora imeti aktivno obrambo, ničesar ne doseže, če molči. Če molči, vse pade na njegova ramena. Politika, ne pravosodje, pa lahko seveda vsako zgodbo, tudi Sanaderjevo, zmanevrira v drugo, nerealno smer. Toda nihče nima več razloga, da bi sumil v hrvaško pravosodje. Kdor s tem kalkulira, se po mojem hudo moti. Hrvaško pravosodje gre v dobro smer. Mislim, da Sanader nanj ne more vplivati."
Kaj pa pravite o še vedno glavnem državnem tožilcu Bajiću? Dokler je bil Sanader premier, ni bil posebno protikorupcijsko aktiven. Zdaj ko je politična korupcija nonstop na tapeti, pa obtožnic skoraj ni. Tudi proti Sanaderju še ne.
"Nimajo vsi poguma. Ko sem se uprla premierju, so nekateri to imeli za hrabrost, večina pa za norost. Za menoj nihče ni niti poskušal. Ampak kdor je bil tiho in je trpel, nosi svoj del odgovornosti. Tožilec Bajić ima zdaj neverjetno veliko dela. To ni niti fizično mogoče, tožilstvo bi moralo imeti štirikrat več ljudi. Zelo močna politična volja mora biti, da tožilstvo lahko dela, da ima pogoje. Če bi bila politična volja prej, se vse, kar se je, zanesljivo ne bi bilo zgodilo. Kosorjeva si zasluži priznanje. Vse zavore je odstranila, ko je prišla za premierko. Nobenega zadržka ni bilo več, da se ne bi obračunalo s kriminalom in politično korupcijo. Ni več nedotakljivih. To je Kosorjeva najbolje pokazala v lastni stranki. Dolgoročno bo to velik plus, HDZ bo praktično edina politična stranka na Hrvaškem, ki se bo temeljito očistila vseh aferašev."
Hrvaška je pred parlamentarnimi volitvami. Špekulira se, da bivši premier do volitev sodne dvorane še ne bo videl. In da HDZ to ustreza.
"Šest postopkov je, sedme bodo najbrž Hrvaške avtoceste. Pa Patria trka na vrata. Bomo videli, kdaj se bo pojavil na sodišču."
Še prej pa bo premierka poklicana za pričo? Bila je podpredsednica Sanaderjeve vlade.
"Pričakujem, da jo bo tožilstvo izprašalo kot morebitno pričo in da se bo odzvala. Vsi bi se morali. To je spoštovanje pravne države. Legalist sem. Absolutno verjamem, da bo bivši premier imel pravično sojenje. Preiskava bo pokazala, za kaj vse je šlo. Ne bi licitirala. Naj sodišče pove."
Pa je res že vse tako jasno, da bo namreč volitve dobila opozicija?
"Ankete kažejo, da opozicija zmaguje. Vendar so ankete tudi prej kazale rezultate, a sem videla obdobja, ko je bila opozicija daleč bolj aktivna, strastna, vse mrtvo je dvignila na noge. Tega zdaj ni, vse je uspavano. Trditi, da bo opozicija zanesljivo prišla na oblast, ni mogoče. Ne še. Vse je mrtvo, vsi so tiho."
Hrvaška je žejna redizajna, treba jo bo resetirati, pravite, čas je za drugo republiko ...
"Za tretjo!" (Smeh.)
Tretjo? Prva je bila ...
"... Tuđmanova. Druga je bila Račanova in koalicijska. Potrebujemo tretjo republiko, povsem drugačno, bolj reformno usmerjeno."
Kaj je bila pa Sanaderjeva doba?
"Po stilu vladanje zgodnji srednji vek." (Smeh.)
Zanimivo. Vi bi resetirali Hrvaško, pri nas bi nekateri isto naredili s Slovenijo.
"Potem so pa od mene prevzeli! (Smeh.) V zadnjih dveh desetletjih je Hrvaška napredovala v vsem, samo v politični mentaliteti ne. Tu smo na žalost ostali globoki ujetniki ideologij, delitve na ustaše in partizane. Po načinu vladanja in dojemanju politike smo še daleč od ideala. Najlažje je pokvariti človeka. Zgledi vlečejo. Hrvaška nujno potrebuje kulturo dela. Ljudje so postali zelo leni, odgovornost prelagajo na druge, to mi ni niti najmanj všeč. Zato pravim, da moramo vse resetirati in začeti znova, toda drugače. Velik reformator sem. Zato sem po odhodu iz HDZ osnovala Demokratični center in s svojo stranko šla v vlado. Začela sem z reformami, potem pa mi je Sanader vse uničil. Bila je pot, polna trnja. Ampak name ne more nihče vplivati, pokazala sem politični pogum, ko si nihče ni upal. Ni bilo malo opeklin, ampak vidite, koža se mi je obnovila. (Smeh.) Ne vem, zakaj bi bila v politiki, če ne morem nič narediti. Ne gledam, kaj bom vzela zase. Tega ne potrebujem, popolnoma sem finančno neodvisna."
Hrvaška pa ima zdaj priliko za resetiranje, za katarzo?
"Mislim, da jo zdaj na Hrvaškem imamo. Ne vemo še, kaj vse bo izplavalo na površje, koga vse v politiki bo še zajela ta umazana voda. Ampak začela je teči, to je zelo pomembno."
Tekma za Evropsko unijo je vse to pospešila?
"Je. In bodimo realni: srbskemu predsedniku Tadiću je omogočila, da v dveh mesecih objavi dve prijetji. Srbija prekinja zadnje vezi s preteklostjo, z Miloševićevo politiko. Ampak vse to zamuja vsaj za deset let."
Naposled je svoboda odvzeta še zadnjemu s haaškega spiska Goranu Hadžiću. Kaj pričakujete?
"Zelo sem bila razočarana nad sojenjem vukovarski trojki. Pričakovala sem mnogo ostrejše kazni za tri vodilne generale JLA, ki so napadali Vukovar. Izvlekli so se zelo blago kaznovani. Šljivančanin je celo že na prostosti in zaprepadena sem, da še zdaj ne čuti nobene krivde. Upam, da bo kazen Hadžiću mnogo primernejša. Odgovoren je za zločine v Erdutu, Dalju ... Bil je mafijski izvrševalec Miloševićeve in Arkanove politike."
Miloševićev pohod pa se je začel v Sloveniji in na Hrvaškem. Večna je pri nas zgodba o trgovini z orožjem. Pa o profitih. Vi seveda veste, kako je bilo?
"O Sloveniji ne morem govoriti. Ne govorim o bogatenju, ampak o pomoči. Slovenija je pomagala Hrvaški, in obratno. Embargo na uvoz orožja je bil velika napaka evropskih držav. Žrtvovale so Slovenijo in Hrvaško, Hrvaško so izpostavile maščevanju JLA. In Hrvaška se je znašla. Niso vse poti šle skozi Slovenijo. Tudi skozi Madžarsko so šle. Največji prijatelji Hrvaške so bili takrat v Sloveniji in na Madžarskem. In da, tudi pri nas je obstajalo bogatenje. Zame nečastno, nemoralno."
Igor Napast
VANESSA ČOKL
